Ma gremo še enkrat

Ja. Nov blog. Popolnoma nepričakovano. Čeprav se je zadeva pri meni kuhala že kar nekaj časa. Ker...ko se v stvareh (v tem primeru zapisih na prejšnjem blogu) sploh ne prepoznaš več, potem vsekakor je čas, da začneš na novo. Tako da tudi jaz začenjam na novo. Ker so se pri meni v zadnjem obdobju zgodile velike spremembe (če ne navzven, pa vsekakor toliko večje navznoter), potem bi bilo lepo te spremembe videti tudi tako...če ne drugače pa na blogu. Tako da pišem sedaj tu.
Cultural Muddle? Ja, to sem jaz. En velik cultural muddle. Za nevedneže (copy paste iz slovarja):

cultural [ka´lč*r*l] adjective (~ly adverb) kulturen; prosveten

muddle1 [m*dl] noun zmešnjava, nered,
zmedenost; to make a ~ of s.th. vse
pokvariti; to get into a ~ zaiti v težave;
to be in ~ biti zmeden

Evo. That is me, še preveč nazorno. V življenju nimam pojma, kaj bi rada počela. Je pa jasno, da bo nekaj v zvezi s kulturo. Kaj? Ne vem. Kaj me sploh veseli? Pa ne vem, saj vsak dan najdem kaj novega. Umetnost? Ja. Risanje? Jaaa. Filmanje? Most certainly. Stripanje? Zelo zelo zelo. Igranje na flavto? Pa mislim da tudi to. Fotografiranje zadnje čase? Vsekakor. Glasba na splošno? Zelo zelo. Filmi na splošno? Tako zelo da se ne da povedat. Umetnost na splošno? What a question. Angleščina? Oh, ja. Knjige? Jaaaaaaaaaaaaaaa. Nekomercialna kultura? Ah prosim no. This is my life. Moje sanje: da nekoč delam nekaj zelo neskomercializiranega v zvezi s kulturo. Iščem rešitev, da bi v to delo vključila vse zadeve ki me veselijo. In se zatakne. Kakšne so sploh variante? Hmm...npr.: lahko se preživljam kot spikerka na Radiu Študent in zraven rišem stripe. Hmm, ja no, za kruh pa mleko bi verjetno ravno bilo. In to je drugi zatik pri tem. No money. Kulturniki živijo od prostovoljnih prispevkov, včasih od sociale, najbolj žalostno je, pa da jih je največ na cesti. In to samo zato, ker danes ljudem ni mar za kulturo in umetnost in stripe in glasbo in vse ostale vrste kulturnega in umetniškega izražanja. Zakaj bi odšli na predstavo v Komuno, ko pa si lahko film preprosto zdownloadamo z interneta? Zakaj bi odšli na otvoritev razstave Kocota, ko pa bo verjetno tako ali tako po televiziji? Zakaj bi kupovali stripe, ko pa so tako kratki in še dragi, če jih lahko vzamemo v knjižnici? Zakaj bi kupili nov cd, če pa si lahko z interneta zdownloadamo celo diskografijo?
In veste kaj je najhuje? Da je v vsem tem tudi neka logika. Ker tudi jaz včasih počnem kaj od naštetega. Ker ljudje tudi če bi hoteli (in nekateri to resnično hočemo, verjemite), nismo zmožni pokupiti vseh novih cdjev, samo zato ker resnični želimo podpreti glasbenike in nismo zmožni kupiti vseh stripov na tem planetu in nismo zmožni iti na vse predstave, ki jih vrtijo v Komuni (kajti Komuna je kljub istim filmom, ki jih vrtijo tudi v zjebanem Koloseju, še vedno velikovelikovelikovelikoveliko manj skomercializirana) in prav tako nismo zmožni iti na vse razstave. Ni denarja. In če ni denarja, potem si v k****. In če si tam notri, potem pač ne moreš kupit vseh teh zadev in podpreti umetnikov, ampak se s slabo vestjo sesedeš pred to čudo tehnologije, računalnik, vklopiš Pirate Bay in klikaš. Kradeš. Kradeš mojstrovino nekega čudovitega umetniškega uma. Toda, ali sploh lahko storiš kaj drugega? Ne. Zakaj? Zato ker je naša država v k****. Ves čas. Še dobro, da sem jaz (mi?) samo občasno.

Enjoy this small amount of holidays that is left.

Yours,

Cultural Muddle.

P.s.:
Vsak dan, samo za vas: KOMAD DNEVA (torej, vsak dan bom za vas izbrala en komad, ki me v tistem dnevu...hmm, ne vem, mogoče najbolj navdihuje-tale komad spodaj je včerajšnji RŠ HIT in me je totalno prevzel...carji študentski)

RATATAT-MIRANDO