hey, teacher, live us kids alone!

oh ja. the end je. filing mam pa kokr da to ni res, da so samo počitniške sanje, v katerih se začenja šola. in pol se zbudim ob 11 in mam pozn zajtrk za računalnikom in potem zabušim dan. na vse možne lepe načine. počnem kar hočem. grem kamor hočem. uživam kadarkoli hočem. nobenih foksov, zvezkov, nobene flavte, nobenga guljenja zajebane snovi. samo stvari ki jih rad delaš.
problem je sam to, da niso sanje. ali pač? ne, uščipnila sm se,pa prov svinjsko boli, tko da je resničnost, i suppose.
ful je čudn da sm se ponavadi usen vsaj čist mal veselila šole. letos pa...kr nč. samo doma bi bla. usaj še en mesc da zabušim, al pa kr do smrti nobene šole več. nevem, mogoče zarat tega ker mi je res že dosadna (in se tolažim samo s tem da letos na njej preživljam zadnje leto in da grem potem naprej v življenje). al pa zarat tega, ker nimam pojma kako se bo zgledal učit in preživljat delovne urice en štuk nižje. al pa zarat tega, ker nevem kok bolj naporno bo letos. al pa zarat tega, ker sm trenutno (in z današnjim dnem zadnjič) na neki mrtvi točki, s katere se ne premaknem in s katere se bom premaknila jutri. al pa zarat tega, ker...megleno je vse tok skratka. nevem kako bojo šle zadeve. hoping for the best:).

Cultural Muddle

Pink Folyd-Another Brick In The Wall (mislm da je tale part tega komada kr precej primeren trenutni situaciji)