še ena modrost...aveš tko k stari ljudje rečejo: potrpežljivost je božja mast;)

no jst rečm potrpežljivost je sparovo maslo--->se splača:)

od tega šita za urbano se mi bo strgal. in od tega iskanja normalne torbe. in od štarcun nasploh...i've had it!

res no....brezveze -.-'

še ena modrost....včasih ni treba da si rešen.

včasih se morš rešt kr sam in ne čakat na koga druzga da bo to naredu namest tebe.

in NIKOL ti ne sme bit žal za karkoli, kar si naredu kadarkoli u lajfu.

to zdej pišem zato, da si bom lahko prebrala ju3 zjutri k se bom zbudila in me bo popadel občutek groze ob misli na to, kar sm nardila dons:):S:P



vse kar mi ostane je, da čakam ponedeljek....

filing, da mi zmanjkuje časa, me ubija.

prejšn tedn sm bla rešena.

kaj bo pa ta tedn?

roger that

ubistvu preprosto samo uživam poletje...lajf...use kar mam, kar me čaka, use to...samo prepustim se momentu in to je to. nikol nism vedla da gre to tok u izi....

vrjetno bo tole moje najlepše poletje v življenju (do zdej valda). nikol nism marala poletja, zdej pa nočm in nočm in nočm da mine. prehitr gre...ampak je tok dobr res.

morje je bil...oh. naaaaazaaaaaaj biiii šlaaaaaaaaa!

oratorij je bil.....oh. naporno ampak tooooooooooooooook dobr in lepo in izpopolnjejoče in modro in nasploh koristno zame in za moj celotn lajf in vse to. ful lepa izkušnja...da o morju sploh ne govorim---

in zdle služba. prvih neki dni je blo krneki. od vseh številk se mi je začel že trgat. ampak pol od srede naprej pa...ej nevem. neki se je premaknl. prov žal mi je blo da je pršu petk in pol vikend. in dons k je bla ura 3 sploh nism mogla vrjet da je 8 ur že minil. kdaj? kako? sej sm komi pršla....

ok no. be honest ajda. to je vse sam zarat tega k za sosednjo mizo sedi handsome črnolasi model:D

anyway. mineva čist prehitr. valeta se mi zdi sto let nazaj. ta tedn z valeto in vpisom na škg je res že zgodovina. pol je bil tedn k se spomnm da je bil ful dež pa da sem laufala iz enga antikvariata v druzga in bla prevečkrat na bowlingu. pol je bil prvi tedn morja k sm prebrala VELIK knjig in kričala sredi noči s polno luno sredi slane vode in je blo nasplošno FUL dobr. in pol drugi tedn morja k sta pršle še urša in zala in je blo res čist preveč zabavno in dobr in smešn in nasploh smo se mel tok dobr, da smo hodil spat ob 1 zjutri zbujal smo se pa ob 7 (tut zjutri). zakaj? ker smo vedl da mormo enostavno uživat in živet živet živet dokler ne mine in dokler se vse ne konča. prhitr se je, žal...ampak pol je bil oratorij. in tok je blo lepo k so se tamali ful navezal nate in skakal po teb in kljub temu, da si moru z enga hriba dol ves čas štuporamo nost kkšnga desetletnika nisi mislu na to (to je pršlo zvečer:D), kako te vse boli ampak na to, kok si lahko vesel, da v življenju doživiš tut tako...bolj drugačno ljubezen;). in pol je bil že prvi tedn službe in že spet sm doživela neki novga. čist drugačno klimo, tist k maš kr naenkrat sodelavce in sodelavke in k se prve dva dni neki loviš pol pa kr naenkrat popolnoma padeš notr in se z njimi pogovarjaš o VSEM. o tem, kok so geodeti glupi k hočjo mašine inštalirat samo za dve leti, pa o tem, da si učeri kuhu marmelado pa o tem, kok je ubistvu smešn k te stranka nadere po telefonu ti jo pa zabijš nazaj in je pol njej nerodn.

nevem zakaj mi je tok všeč. res nevem. ker je tok novih stvari. ker so se v enm samem poletju stvari tok spremenile in sm se kr naenkrat preizkusla v 1000 novih vlogah in se še bom...nevem. enostavno ljubim to. uživam, ko mi pot steče po roki ko laufam čez bežigrad s sladoledom in upam, da se do pisarne ne bo stopu. uživam, ko me kkšn tamal požgečka tok, da kr poskočm on se pa peklensko reži. uživam, ko me jan potunka tok, da spijem 3 litre morja. uživam tut, k me med gledanjem harryja pr široko odprtem oknu pič komar in se mami zadere nej se ne režim tok.

zdej samo upam da se ne bo končal. in ne bo se ane? dokler se bom zjutri zbudila in nasmejala soncu, namest da se mu nakremžm, se ne bo....

roger that

moja zgodba

ubistvu vem, kako se počut moj tamau. prej namreč nikol ni jedu solate (ker mu je bla že iz principa fuj). zdej jo je pa začeu. in nm je vsem reku, da naj ga zarat tega ne gledamo tok čudn in da nej ne dajemo nobenih komentarjev, ker če ne je pač ne bo. ker aveš, ubistvu je isto pr meni. še vedno je nenavadno če rečm, da bom mela na valeti roza balerinke. in me tjaša pa neža pogledata čudn. kako hudiča nej se pol že nekak premaknm naprej, če je vse kar nardim, kar rečm, kar OBLEČM nagarajeno s tistim pogledom: ''wtf, a ni bla ajda včasih čist drgačna?''

najbolj glupo je to, da sm zdej tisto kar sm in sm bla samo v tistem črnem obdobju taka....taka k uresnic nism no. nism bla to jst. to so bla moja prizadevanja, da bi postala neki kar nism in se tko kao ''priljubila'' določenim osebam. a vam ubistvu povem kr celo zgodbo? ja. skrajn čas vrjetn.

use se je začel pred...uf. 3 leti? nevem. tkrt se je ajda prvič zares zaljubila. sej prej so bli tut kkšni crashi, ampak to je blo pa tok...drgač. bla je to oseba A (ne zdej mislt da je to neki na vrjanto tete justi....sej vsi vemo za koga gre). fora je bla u tem, da je bil on prvi človk k je mel tok velik karizme, kokr je jst prej nism nikol še u lajfu dožvela. tok trden karakter s tok močnimi načeli da lahko še zdej (k gledam na svet s čist drugimi očmi) rečm respect. in men je blo to...uau. k bog ej. totalno sm bla prevzeta. in logično tut totalno prestrašena. kumi sm kej zinla kadar je bil zravn...mislm valda sm bla takrat res še čist totaln otrok in tkrt sm šele dobivala v glavo svoje prve samostojne ideje in začela čist mal že razmišljat posvoje. poleg tega sm bla še bolj prestrašena ker je bil 4 leta starejši (no ja tole se ni spremenil....še zdej bi mi bil težko všeč kkšn mlajši al pa enake starosti) in ker je bil (guess what) metalec. s čupo in cotami in vsem. un taprav skratka. prej tut nism nikol tko pobližje srečala kkšnga osebka take vrste. v glavi sm sicer mela idejo, da so sto procentno totalno grozni in da vrjetn pobijajo mejhne otroke. in nism mogla vrjet KAKO je pa ON lahko tok zlo uredu. duhovit in prjazn in načelen in trden in hkrati tok zlo...nevem. nežn? vrjetn si je težko predstavljat, ampak posvoje bi ga lahko popolnoma primerjal z nosanom. ZELO zelo podoben karakter (čeprov seveda povsem drugačen). anyway....prvič zares zaljubljena. k mi je bil model k kkšn grški bog.

in to trajal kkšno leto. ta zaljubljenost pri kateri nism ob njemu zinla niti besedice in bla totalno presrana in rdeča kadarkoli je govoru z mano. čeprov se zdej temu samo smejim mi je blo tkrt res grozn nerodn, kaj si more model mislt o men. vrjetn si je mislu da sm totalno čudna...al pa tut ne. sej je vseen. bistvo je, da se je tko vse skupi začel. po enem letu teh nerodnosti je ajdi šinl u glavo: ''mogoče bi pa pritegnila njegovo pozornost, če bi tut bla tko no...podobna njemu. metalka mogoče?''

in smo začel. same črne obleke in muzka. muzka s kero sm se na začetku se mi zdi da kr mal posiljevala. ni mi bla dlih neki baš ušeč sam okej...če je to edina pot da pridem do njega, pol jo pač vzamem. logično da ni blo neke razlike v odnosu do njega. še vedno sm bla presrana čeprov sm tkrt že začela bit mal samosvoja. tut v poplavi znanih komadov z metal scene nism neki ful uživala....ampak tkrt tut vse to z metalom ni blo tok očitno.

pol je pršlo to tretje leto (lani). njega nism več skor nč vidla in nekak sm tut že pozabila kaj je bil tisti taprav vzrok da sm sploh začela s tem. stvar je bla u tem, da se vsake stvari, tut če ni dobra, navadš. navadla sm se metala. še več. najdla sm celo stvari k so mi ble dejansko ušeč in k se mi zdijo še zdej (čeprov jih ne poslušam več) zlo kvalitetne. in to je blo leto, v katerem nism pršla daleč. gledala sm samo naravnost in nikamor drugam. kljub temu lahko rečm da sm v tem letu postala čist druga. jst posvoje, čeprov ne ta jst, k je to kar je, ampak jst k se dela da je neki kar ni. dolgolasi metalci so mi bli še vedno ušeč. u svoji betici sm pač mela idejo, da kdor je tak, pol vsekakor more met vsaj prbližn taka karakter kokr ga je mel A. uresnic je bla ta ideja vbita notr tko, kokr je v živčevju vbito, da refleksno pomežiknš, če te kdo hoče udarit. če bi enkart dejansko pomislnla na to, pol bi u MOMENTU sprevidla, kakšna budala vendar sm. ker glupa ideologija...kot da bi rekla da so vsi hrvati grdi in da so vsi francozi čudoviti. valda nism razmišljala tko...o tem enostavno nism sploh razmišljala, mela sm to pač v glavi in to je blo to. neumnost pač.

v tem letu so šli mimo tut M, M in na koncu P. prvi M vsekakor ni bil dolgolasi metalec. drugi še manj. ampak posvoje se s tem nism obremenjevala....te stvari so kr pršle in na konc sm seveda z obema precej hitr končala. zakaj? ker sta se mi zdela povprečna. na blogu (bivšem) sem celo pisala dolge romane o tem, kok je povprečnost bedna. moja ideja v glavi je bla še vedno ta, da dokler ne najdm enga tazga metalca kokr A to pač ne bo mogu tip zame.

in pol sm ga najdla. oziroma sm tko vsaj mislnla. enkrat ob takem času pred točno enim letom je blo to. P je bil skor tak k A. zlo načelen, s konkretnim karakterjem in even better: dolgolasi metalec seveda. kokr da bi se mi uresničle sanje. in bla sva si tok podobna tut v stvareh v katerih sm bla jst res jst in ne samo v te črne fasadi k sm si jo zgradila okol sebe in se pretvarjala da sm to jst. zgledu je popoln...seveda ni bil. zakaj? zato ker je mene kr naenkrat prešinl, da to nism jst. da če bi bla jst ta oseba v tej črni fasadi, pol bi bil popoln. tko pa ni bil. dalč od tm je bil ubistvu.

zgodba je tut tuki umes. lažem, če rečm da me je kr naenkrat prešinl. ni blo kr naenkrat. prhajal je počas in postopno. ves čas sem bla kao ''zaslepljena od ljubezni'' ampak uresnic sm se pa zravn počutila tok zlo nelagodno...in bolj k sm razmišljala o tem nelagodju, bolj sm dojemala kaj hudiča sploh počnem. kaj delam iz svojga lajfa in v kaj sm se ''spremenila''. sej se nism nč spremenila. samo tko je blo, kokr da bi ves čas igrala eno vlogo k nism bla jst. valda nism tega delala zavedno...podzavestno mi je v tistih dveh letih prej pršlo v kri. in postala sm kar sm postala.

poleg tega občutka nelagodnosti so se vrstil tut stalni prepiri doma. hudi prepiri. čeprov še zdej nism resno prizanala tega svojim staršem, je dejstvo, da če tkrt ne bi postal tok ''hudo'' kokr je, pol nevem če bi kdaj nehala s tem. bla sta (oziroma vsaj mami) tok obupana, da sm iz ljubga miru in tega, da me je nekje globoko globoko tok zlo bolel, k sm jo gledala tako, enostavno poskušala nehat s tem. in sm. postopoma seveda. medtem je tut P ugotovu, da očitno nisva tok zlo popolna in je bil on tist pobudnik, k je reku, da iz tega ne bo nč.

tkrt sm bla dokaj obupana. mislnla sm (še vedno v tej svoji fasadi), da se mi je podru svet. če sm kdaj na hitrco pokukala vn iz te fasade se mi sicr ni zdel nč hudga. kokr da bi uresnici ves čas vedla, da je tko velik velik bolš, čeprov zavestno te misli vsekakor nism sprejela.

pol sm nardila neki zlo simboličnega. mogoče se bo slišal glupo, ampak nekega dne sm se iz črne majce enostavno preoblekla v rumeno in si rekla: ''od zdej naprej bo pa vse drgač. jst bom bla druga in vse se bo spremenil.'' tist dan sm nardila tut nov blog. tale blog, k se je začel z besedami v smislu: ''nov blog, nova jst'' valda ni blo nč drgač. filing je bil isti, kokr da če bi padu dež in bi rekla ''zdej bo pa nehal deževat''. a je nehal? ja ni, ane.

u rumeni majci sm se počutila glupo. tista črna fasada mi je postala tok domača, da se nism počutila dobr niti v svoji stari, tapravi koži. tut to je pol prihajal postopoma. 4 mesci, bi lahko rekla na prbližn. tok je namreč trajal, da sm resno razmišljala o sebi in svetu in spet sebi (pa nej se sliš še tok klišejsko). tok je tut trajal časa, da sm zavestno se oblačla v vse možne barve in v črno sam še redko.

januarja sm lahko res rekla ''nova jst''. čez tiste 4 mesce je dež počasi in postopoma nehu padat in jst sm bla druga. ne, narobe bi blo, če rečm, da sm bla druga. nism bla druga. bla sm JST. jst, taka k sm. jst, kakršna sm v resnici. jst - taka, ko lahko rečm, da mi je črna samo ena izmed mnogih barv in ko lahko rečm da mi je celo manj ljuba kot kkšna druga. roza mi je npr. ušeč...ironično ja, ampak roza mi je res ušeč:D zdej se včasih zasmejem in pomislm: ''a je možno, da če ne bi blo lani tega črnega fleka in če bi bla jst resnično jst, da bi postala barbika al pa finoča?'' nevem...mogoče je blo pa dobr, da se je vse to dogajal. pomoje je vse z nekim namenom. vrjetn un tm gor nardi na koncu vse tko, da je prov. ne vrjetn. GOTOVO nardi tko....

ja. zdej sm se spisala. mislm da se počutm dobr. nikjer in nikomur nism še kej tazga povedala, pa čeprov je to ena izmed najpomembnejših zadev v moji glavi.

jutr bom vrjetn šla v šolo v kiklci in roza majci. če bo kdo samo pomežiknu, mu bom razbila gobe...usta:D. sej se hecam...ampak recimo če že začnem to dolgo objavo s tem, kaj si folk misl, jo bom pa še končala.

mogoče je čas tut za to, da končam s tem strahom, ki je dokaj nepotreben. strahom do same sebe, ker si še vedno ne zaupam tok, da bi lahko zatrdno vrjela sami sebi, da ne bom nikamor več zašla. da bom od zdej vedno jst samo jst in nč druzga.

lepo se mejte.

love from skazka* (means fairy-tale in russian)

moj problem je u tem, da ne morm opravt s preteklostjo.

jo poskušam pozabt, ne gre.

se poskušam vanjo vživet, ne gre.

se poskušam z njo sprijaznit? sm se že. zakaj je pol še vedno k ena senca za mano? ves čas??

prekleta indentiteta. vrjetno je to stvar o kateri govorijo nekateri...da se nikol ne bi več hotl vživet v najstniška leta. stalno iskanje.

jst sebe ne najdm. ves čas mam občutek, da sm k un kuža, k se hoče prjet za lasten rep. vedno sm tok blizu, nikol pa dejansko repa ne primm. enostavno se ne najdm. vs čas poskušam v vse smeri ampak mi ne uspe. kaj hudiča?

v resnici mi ni žal za nič, kar sm doživela/nardila v preteklosti. ves časovni trak mojga lajfa je bel. in pol je umes ena črna packa. dejstvo je, da sm v tistemu bluzenju z metalom mal zgrešila. mal velik. šele zdej vidm za nazaj, kako je blo. in za to mi je pa žal. ne za to, da je pač se to dogajal ampak zato, ker sm bla tok zaverovana vase. ker sm bla k tist konj, k ma na obeh strani oči tisto usnje da vidi samo naravnost in nikamor drugam. ne pride daleč, kdor gre naravnost....

taka sm bla. in to je ta črna packa. in ne vem, kako nej jo zbrišem. nevem, kako nej jo pozabm/opravm z njo/se z njo sprijaznim??

in zato še tok bolj čakam september. da začnem res še enkrat.

čeprov po svoje...tale deveti razred vsekakor ni bil del te črne packe, ta je bil že spet lep. osmi je bil packast. ampak problem je u tem, da se mi ob misli na poletje tresejo hlače. ne dobesedno. ampak tko. nevem zakaj.

slabi spomini? ja. ampak že od prej, ne samo od lani. predlani je bilo poletje grozljivo. lani sm si tazga nardila sama. in strah me je, da si bom nehote letošnjega nardila istega. vem, da če bi mela RES močno voljo, ne bi rabila tega strahu. ampak ubistvu sm....


...tok zlo šibka...