vera

ja, še jst bom pisala o veri. tema ki je trenutno na vsaj dveh blogih, ki ju berem, zelo aktualna in pravzaprav sod smodnika, ki ga je že ene parkrat razneslo.
najprj to: zelo je nezrelo in nespametno, da nekdo govori o veri, čeprav v resnici ne ve, za kaj gre. skratka da nekdo piše stvari, o katerih nima pojma in katerih osnovni pojmi v osebkovi glavi niso razčiščeni. pa ne samo, da to izpade nezrelo iz našega vidika, pravzaprav je nezrelo tudi iz stališča tistega, ki se je dobesedno zasral, da se je vmešal v stvar čez mejo, ki mu je še domača.
druga stvar je to, da je pravzaprav žalostno prepričevat nekoga o nasprotnem, če pa le ta oseba svojega mnenja pravzaprav nima in se ne zagovarja z osebnimi stališči, ampak z nepremišljenim nasprotovanjem vsaki napisani stvari, ne glede na to, ali ima stvar v sebi vsaj zrno resnice ali ne. zakaj? ker take debate brez stališč sploh niso prave debate, ampak je to že kreganje. v katerem se v nedogled ponavlja vzorec: jst neki rečem, drugi na vsak način to zanika in te užali. jst neki rečem, drugi na vsak način to zanika in te užali. jst neki rečem, drugi na vsak način to zanika in te užali. in tako naprej v nedogled.
ok, gremo zdej zares, tole seveda še ni bilo govora o veri, ampak sem samo izrazila svoje mnenje o pointless prepiranju na mančinem blogu. ko se zaradi primitivizma enostavno umakneš.
ja, vera. religije, ljudje. na svetu je 6 miljard ljudi. čisto vsak od njih je prepričan v svoje. nekateri verjamejo v Boga, drugi v Budo, pa v Alaha, Krišno, Nanaka, Višno, Amar Dasa, mati naravo, moč vode, vase, v prijatelje, v karkoli skratka. jst si zdle ta hip lahko zamislim, da bom od sedaj verjela v vsemogočno moč Božičkovih jelenčkov in bo to moja stvar. naloga vseh ostalih ljudi na tem svetu pa je, da to spoštujejo. kajti čisto vsak človek na zemlji ima pravico, da verjame in časti in zaupa komurkoli hoče. in resnično je grdo, kadar nekdo užali vero nekoga drugega ali pa ga prepričuje v nasprotno. tko to enostavno ne gre. če verjameš v nekaj, je naloga drugih, da to nekaj spoštujejo. če nekdo drug verjame v kaj drugega, je tvoja naloga, da ti spoštuješ to.
verovanje je vsaj glede teh stališč precej občutljiva tema, ker so ljudje narejeni tako, da zagovarjajo svoje stališče, kar je seveda povsem normalno, dokler je to stališče resnično ustaljeno in ni samo ugovarjanje in blejanje v tri dni in dokler ni žaljivo. je pa seveda ta črta oziroma meja precej tanka.
anyway, gremo naprej. osebno verjamem v Boga, vendar pa je ta moja vera taka, kot sem si pač sama priredila meje, ki jih drugače v temeljih postavlja. meje, do katerih zadevam verjamem in od katerih naprej verjamem lastnim načelom. Bog je zame nekdo, ki je nad nami, nekdo ki ima moč, nekdo, ki mi pomaga kadar ga prosim, nekdo ki mi je prijatelj in predvsem nekdo, na katerega se lahko zanesem. razmišljanje, da se na Boga obračamo z oče našom in da v cerkvi klečimo in plačujemo odpustke je milo rečeno primitvno, konservativno in predvsem nepoučeno. moj Bog je tak, kakeršen je. tak, kot sem si ga zamislila v glavi. in kljub temu, da hodim v cerkev, to še ne pomeni da verjamem vsemu. kajti cerkev kot neko versko družino in kraj, kamor se lahko zatečem po pomoč, vsekakor podpiram, glede nekaterih predsodkov in načel organizirane religije, torej organizacije imenovane Cerkev, pa sem že bolj skeptična. pa vendar...ne gre za to. verjamem pač stvarem, ki se mi zdijo verjetne in ki jih jaz skupaj s svojimi načeli vred sprejemam, ko pa pride do ostalih stvari, se ustavim in preprosto sledim svojim načelom. to je to. kar hočem povedati je to, da ne verjamem ravno v Boga in stvari, v kakršne resnično verjamejo tisti, ki so Bogu zares predani (torej duhovniki, nune, kakršnikoli verski fanatiki), ampak verjamem v boga, kot sem si ga zamislila sama. in ta moj Bog vsekakor ne vključuje nekaterih zadev. poenostavljeno bi lahko rekla, da sem glede nekaterih krščanskih naukov preprosto ateistka, pa vendar (da ne bo pomote) verjamem v nekoga nad nami in to je v mojem primeru Bog. za nepoučene: obstaja tudi ateizem znotraj religije-npr. pri budizmu.
next: nekateri govorijo, da si v težavah pomagajo sami, da verjamejo vase, da zaupajo samo sebi in nikomur drugemu. v razočaranju se seveda ne moreš pobrat na nikakeršen drug način kot tako, da verjameš vase in si močen. razlika, če verjameš v Boga, je le ta, da verjameš, da je nad tabo nekdo, ki ti je dal to moč, da si močen. moč, ki izhaja iz tebe, pa vendar je od nekoga drugega. zveni zelo verno in nepoučeni bodo seveda že spet vzeli to kot norost in čaščenje nečesa, čigar obstoja se sploh ne da dokazati.
pa da razložim na simpl način: če maš Boga, maš preprosto nekoga, ki ti pomaga ko si v sranju. sedaj pride opozicija: 'pokaži, kako ti je pomagal' in jst kot koalicija lahko rečm samo to: ne morm pokazat, ne morm povedat, ne znam razložit. si v sranju in prosiš Boga za pomoč. upaš, da ti bo pomagal. in stvari postanejo uredu, štekaš? i suppose not. kdor verjame v Boga vsaj malo, potem ve. kdor ne verjame in noče verjet in ne poskuša niti razumet, potem pač ne bo štekal. ali pač...mogoče enkrat, ko se zgodi neki res hudga in ti ne bo ostal nihče drug kot Bog. ker boš sam in ti NE BO uspel najdt tiste moči in samozavesti, da se pobereš. mogoče takrat.

v življenju se ti je vrjetn zgodil že tok groznih reči...kdo od bližnjih ti je umrl, izgubil si prijatelja (pa ni nujno da fizično), nekdo te je izdal, razočaral, te pustil na cedilu, zapustil, prizadel, te dobesedno uničil. ampak si prišel čez vse to. ker resničnih grozot mi, otroci evrope in računalnikov, sploh še nismo občutili. so našo šolo na prvi september zbombandirali teroristi in nas potem, ko smo poskušali zbežati iz stavbe s skokom skozi okno, ustrelili? smo pili lasten urin, zato da bi preživeli, pa potem vseeno nismo? (to se je dogajalo pred 3 leti v nekem ruskem mestu)
odgovor: ne. nismo pri 13 gledali, kako Nemci pred našimi očmi posilijo mamo in mlajšo sestro, nismo gledali, kako enega za drugim pred steno postavijo vse naše brate in očeta in jih po vrstnem redu postrelijo. ne. nismo doživeli tega in upajmo da tudi nikoli ne bomo. nič nam ni. pišemo bloge in se kregamo po msnju. kujamo se, kadar nam starši ne pustijo ven. se skregamo, kdo bo pospravil iz pomivalnega stroja.

z nekega samosvojega stališča je to skoraj še večja tragedija kot vse ostale grozote, ki so jih doživljali naši predniki in ki jih še danes doživljajo v nekaterih državah.

pa se sploh ne zavedamo, kaj vse imamo...kaj hočem povedati? imamo vse. vse kar si lahko poželimo. kaj je mel ubog 13-letni poba, ko so mu postrelili vse bližnje? nič. razen Boga. gotovo je molil. GOTOVO. in verjel, goreče verjel v Boga.

kako bi vendar drugače preživel?




morda lahko vsaj zdaj nekoliko bolj razumete.