jesen

prvi petek, pa sem se že odločila, da je moj najljubši dan v tednu letos. tak lep urnik, čeprav je tista športna na začetku resnično prav ubitačna...pa ne športna kot športna, ampak to, da si ves pocast in bljakast že 1 uro po tistem, ko se doma stuširaš. in ker kreteni od naše šole ne dajo po športni daljšega odmora, se nihče seveda nima časa stuširat...and i really hate that feeling:S.
na morje gremo jutri. za en dan. v umag again. in zadnjič, i have to addmit, je bilo res lepo. vsaj dopoldne, tam do ene 10. bilo je namreč precej oblačno in res je zgledalo, kot da se bo vsak čas ulilo. tako nas je bilo na celi plaži vse skupaj kakšnih 10. največ. prelep občutek je bil, ko sem naredila mrtvaka na vodi in ko sem pogledala gor videla temačne oblake, če sem z očmi pogledalo čisto gor, jih ubistvu obrnila hh, sem lahko videla nasprotno obalo, ki je zgledala kot ovitek z enega od cdjev od opeth (ker so tuši tam taki kamniti in umetniški in so zgledali kot neke skulpture), vse čas pa sem imela občutek, da v resnici nisem na morju ampak na nekem samotnem zelenkastem jezeru, ker je zaliv precej zaprt (s treh strani seveda kopno, na strani ki gleda na ven pa most, pod njim pa tiste vodne zadeve, po katerih lahko plezaš in se mečeš v vodo z njih). Čudovito je bilo skratka do kakšnih 10, 11, potem pa je začelo pripekati sonce. resnično. naenkrat je bila plaža preplavljena s folkom in sončnimi žarki in...čarobnost je izginila. lame.
Jutri bo menda cel dan sonce. veliko sonca. that means-veliko ljudi. in resnično mi ne diši, da bom dan preživela tam. sploh pa ne sedaj, ko naj bi bila že jesen...ki se nekako sploh ne prikaže zares.


malo sonca, samo toliko, da ni mraz zaresen. pojemajoči jesenski žarki zvečer, ki na vsake toliko časa še poslednjič v tistem dnevu posijejo po rdečkastem listju. listju, ki popolnoma zameče vse potke v tivoliju in ki ga potem med hojo narahlo brcaš pred sabo. počasi se sprehodiš do stopic pred tivolskim gradom in se usedeš na najvišjo stopnico. in opazuješ. listje, ki odpada z dreves. razstavo fotografij, postavljeno ob robovih poti. mlad par, ki se počasi sprehaja po parku in se smeji. starca, ki se držita za roke in opazujeta naravo. se spokojno smehljata. vesta, da ju verjetno kmalu ne bo več...pa vseeno. pa mlada družina. mamica, očka in pa sinček z rjavimi laski, ki za eno roko drži ponosnega očka, za drugo pa ga naprej vleče ljubezniv zlati prinašalec na rdečem povodcu. pa kakšna študentka v trenirki, s slušalkami v ušesih, ki počasi teče na rožnik in uživa še zadnje proste dni v septembru. pa stolpnice tam nekje daleč, pa vseeno zelo blizu. mestni vrvež, ki se sploh ne tiče ubranosti parka. pa na koncu poti temen podhod z množico grafitov, ki jih večina sploh ne ceni. gledaš vse to. in poslušaš. zamaknjen hrup prometa. smeh. listje, ki odpada z dreves. listje, ki poka pod tvojo težo. lahen veter, ki te razkuštra...jesen.

CulturalMuddle

olivija-ledena (dej, če niste že prej nikoli poslušali, poslušajte vsaj tega...ker je tok jesenski in jazzovski in skuliran in pade v to tivoli situacijo...in se mi je ves čas ko sem pisala zgornje besedilo motal po glavi, čeprav ga že najmanj dve leti nisem slišala...poslušite. samo to.)