moj problem je u tem, da ne morm opravt s preteklostjo.

jo poskušam pozabt, ne gre.

se poskušam vanjo vživet, ne gre.

se poskušam z njo sprijaznit? sm se že. zakaj je pol še vedno k ena senca za mano? ves čas??

prekleta indentiteta. vrjetno je to stvar o kateri govorijo nekateri...da se nikol ne bi več hotl vživet v najstniška leta. stalno iskanje.

jst sebe ne najdm. ves čas mam občutek, da sm k un kuža, k se hoče prjet za lasten rep. vedno sm tok blizu, nikol pa dejansko repa ne primm. enostavno se ne najdm. vs čas poskušam v vse smeri ampak mi ne uspe. kaj hudiča?

v resnici mi ni žal za nič, kar sm doživela/nardila v preteklosti. ves časovni trak mojga lajfa je bel. in pol je umes ena črna packa. dejstvo je, da sm v tistemu bluzenju z metalom mal zgrešila. mal velik. šele zdej vidm za nazaj, kako je blo. in za to mi je pa žal. ne za to, da je pač se to dogajal ampak zato, ker sm bla tok zaverovana vase. ker sm bla k tist konj, k ma na obeh strani oči tisto usnje da vidi samo naravnost in nikamor drugam. ne pride daleč, kdor gre naravnost....

taka sm bla. in to je ta črna packa. in ne vem, kako nej jo zbrišem. nevem, kako nej jo pozabm/opravm z njo/se z njo sprijaznim??

in zato še tok bolj čakam september. da začnem res še enkrat.

čeprov po svoje...tale deveti razred vsekakor ni bil del te črne packe, ta je bil že spet lep. osmi je bil packast. ampak problem je u tem, da se mi ob misli na poletje tresejo hlače. ne dobesedno. ampak tko. nevem zakaj.

slabi spomini? ja. ampak že od prej, ne samo od lani. predlani je bilo poletje grozljivo. lani sm si tazga nardila sama. in strah me je, da si bom nehote letošnjega nardila istega. vem, da če bi mela RES močno voljo, ne bi rabila tega strahu. ampak ubistvu sm....


...tok zlo šibka...