novo čupo mam. tako frufrujasto:). samo sebe spominjam na une punčke iz tistih japonskih anima filmov. sam še oči k dva globusa mi manjkajo:D.
anyway...ubistvu se mi ne da pisat. in tako z mojčinim soglasjem objavljam njeno zadnjo objavo na njenem blogu. katerega bralka sm samo jst (pa še to po dolgem moledovanju naj mi vendar pošlje povabilo:D joke, sej ni blo tok grozn:D). no skratka...zelo lepa in globoka objava. taka, k bi jo tut jst napisala, če ne bi bla tok lena:D. začnite mal razmišljat vrjanta. by: mojca.

Kaj bo ostal za mano, ko me več ne bo?

Pomojm je to zlo pomembno vprašanje. Če bo odgovor nanj, takšen kot smo si ga predstavljali vse življenje, potem smo lahk s tem kar smo naredl v življenju zadovolni. Ljudje smo minljivi. Vsi bomo umrl. Ni pa nujno, da bomo vsi tut pozabljeni. To je odvisn od ns samih in od naših dejanj. Tisti, ki "puhlo" živijo, ne bodo za sabo pustil čist nč. Zabava je supr, sam tist dobr občutk počas zbledi. Tut razni pogovori na temo-glej kaj ma pa dons ta oblečn- bodo šli v pozabo. Nasprotno pa bodo taki tapravi, resni, globoki pogovori človeku ostal v spominu večno.

Ljudje si želimo pustit za sabo različne stvari.
In to je zlo dobr.
Vsak bo pustu delček in vse skupi se bo spojilo v celoto.
Pesnik bo pustu svoje večne pesmi, skladatelj svoje večne melodije, pisatelj svoje večne knjige, mislec svoje večne misli, znanstvenik svoje večne izume,...
In tut mali ljudje bodo pustil svoje male pa vendar pomembne stvari.
Kaj pa je to kapljica v morje?! Skoraj nič!
Al pa tut ne. Če ne bi bilo te kapljice, pa tiste zravn, pa še tiste, pa še tiste,... bi se morje počas izsušil. Tut male zadeve so pomembne. Včasih so tiste male še bolj pomembne kot tiste velike, saj na njih vse stoji. Brez njih bi se vse porušlo.
Tega se bomo mogl zavedat tut, ko bomo gledal nazaj na svojo zapuščino. Tega se mormo zavedat na vsakem koraku.

Jst osebno si želim zapustit za sabo dobre ljudi. Ni to nujno svoje otroke. Želim si zapustit nekoga, ki bi z mojo pomočjo, postal res dobra oseba. Nanj se bi lahko zares zanesla in mu zaupala svoje želje za lepši svet. Potem bi skupaj "vzgojila" še eno dobro osebo in ta bi si poiskala še svojega varovanca. Drevo bi potem raslo naprej in čez mnogo let postalo zares močno in mogočno.

To bi bla moja kapljica v morje, ki bi počasi rasla v zelo veliko kapljo.